Nekateri so jo obiskovali redno, drugi občasno, a kdor je skrbel za osebno bralsko higieno, je lahko v njej našel iskreno sogovornico. Bila je pripravljena pomagati s pravim nasvetom, ki ga je imela za nekatere pripravljenega, še preden so zavili v našo največjo knjigarno na oddelelek za leposlovje. Tam je bila kot knjigarka namreč dve desetletji dejavna Majda Kne, odločna, na kratko postrižena gospa ostrih nazorov in samosvojega žara, ki nikoli ni skrivala strogega mnenja niti o knjigah niti o ljudeh. A skrivala ni tudi nečesa drugega: svojega širokega bralskega obzorja.
Pravzaprav ne preseneča, da so jo mnogi imenovali “duša Konzorcija”. Da bo to kar držalo, je očitno še celo zdaj, ko je že upokojena. Tam se, obdana z rovi knjig, še vedno dobro počuti, zadovoljna, da se s knjigami ni ukvarjala kot teoretičarka. Medtem ko se po hodnikih objema z bralci in klepeta o vsem od slabih esejev do dobre chick lit – in seveda o zadnji pesniške zbirki kolega, ki se je ravno znašel tam –, jo nekdanji sodelavci sprašujejo za nasvet in ji predajajo zasebna sporočila.
Kot sama pravi, se sicer ne moreš z vsemi dobro razumeti – to bi bilo prenaporno –, a Majda Kne je pripravljena razkriti tudi ljubeznivo plat svojega značaja. Danes se svoji mladostni uporniškosti in pravičniškosti smeji, zaradi česar toliko bolje razume potrebo po kultiviranem dialogu in konstruktivnem kresanju mnenj. Njeno prizadevanje za bralsko vzgojo temelji namreč na osebnih odnosih in komunikaciji, a te se je tudi ona morala šele naučiti. Predvsem na napakah.
Kajti ni vsak dober bralec že tudi dober svetovalec. Knjige moraš znati primerno predstaviti, ne da bi vsiljeval svoj okus, saj je branje osebna odgovornost vsakega posameznika. Prepoznati moraš bralčeve potrebe in sprejeti različne okuse in žanre. Majda Kne se spominja, kako težko je sprva sprejela, da na oddelku za leposlovje stojijo tudi knjige, ki jih osebno ne bi priporočila. Toda sčasoma se je naučila, da je pomembna prav vsaka knjiga, ki nekomu pomaga zrasti v resnejšega bralca.
Četudi sama ne izvira iz okolja, ki bi gojilo branje vrhunske literature, je Majda Kne seveda strastna bralka, ki ob branju kar “skače od navdušenja” (tudi ob poeziji) in komaj čaka na knjigo, ki jo bo kljub strogim merilom k temu spodbudila. Zato jo, kadar zaradi drugih obveznosti nekaj dni ne more brati, popade “volčja lakota”, pri čemer se trudi vsako knjigo prebrati do konca, da ne bi knjigi ali kupcem naredila krivice.
Sprva ji je bilo težko sprejeti, da vseh tistih čudovitih knjig, s katerimi je bila obdana, ne bo mogla imeti ali prebrati. Zdaj jih ima toliko, da v svojem majhnem bivališču že skoraj hodi po njih. Tako je navezana nanje, pa čeprav je kakšna knjiga tako nedostopna, da gre ponjo raje v knjižnico.
Predvsem pa je Majda Kne od nekdaj samohodka. Pred štiridesetimi leti je izdala pesniški zbirki, ki ju je literarna zgodovina sprejela mnogo prepozno, a ni nikoli pripadala nobenemu literarnemu krogu, in mu tudi ni hotela. Ni bilo potrebno: v Konzorciju je imela nekakšen lastni krog izven literarnih krogov, saj so se k njej vsakodnevno valile kolone pisateljev. In če se živo spominja anekdot, ki so jo davno tega izučile, da niti pesniki niso nujno dobri ljudje, se spomni tudi kakšnega politika, ki ni kupoval zgolj knjig svojih strankarskih pajdašev.
Leta 2016 je Majda Kne za svoji vztrajnost in prizadevnost prejela priznanje za naj knjigotržca. Seveda je vesela, da je niso spregledali, še bolj pomembno pa se ji zdi, da se lahko z bralci, nekdanjimi strankami, na ulici pogovarja o knjigah. In jim še vedno z veseljem kakšno predlaga.