Strip.art.nica Buch, edina specializirana knjigarna za stripe, je danes zajčja luknja, natlačena s stripi in drugimi kuriozitetami, da se po njej komaj premikaš. Bržkone je tudi edina z lastnimi coklami (raje nisem vprašal) in bejzbolskim kijem, imenovanim “prevajalec” (raje ne sprašujte). Nastala je iz želje, ustvariti domačen prostor, v katerem bi se zleknil v fotelj in začel brati. Kar je še predobro uspelo. “Mulci so se udobno namestili, cel dan brali stripe in kokodakali, jaz pa sem poskušal delati,” pravi njen lastnik, zbiratelj, poznavalec in založnik Aleksander Buh.
Tisti, ki so bili mahnjeni na strip, so se že nekako spoznali, pravi Aleksander, ki se še danes spominja, kako je prvi strip dobil v roke pri 5 letih. Srečali so se tudi pri knjigovezu, ki so mu dajali vezat izvode Stripoteke. “Takrat smo bili v celi bivši Jugoslaviji zelo povezani. Pri ustanovitvi legendarnega Politikinega Zabavnika [prvič izšel 1939] je bil zraven tudi Slovenec, prvi prevod Texa Willerja smo v resnici dobili v Slovenščini, pa naj se Srbi in Hrvati še tako zgražajo.” Aleksander od nekod izvleče mapo in mi pokaže fotokopijo prve strani stripa iz leta 1959 iz Primorskega dnevnika. “Kje pa je original?” vprašam. “Doma. Kakšen zbiratelj pa bi bil, če tega ne bi imel!” Mogoče pa ima Aleksander kreativni nered v svoji striparnici res pod nadzorom in točno ve, kje najti kak album, četudi v kakšnem kotu pod meter visokimi skladovnicami.
Toda kako iz ljubitelja in zbiratelja stripov postaneš lastnik knjigarne in založnik? Bolj po naključju, pravi Aleksander. Po razpadu Jugoslavije je njegov tedanji lukrativni posel sindikalne prodaje postal zgodovina, zato je kupil prostor, v katerem je danes Strip.art.nica Buch, le da je takrat v njej prodajal tehnično opremo od malih gospodinjskih aparatov do televizije. Ko se je naveličal razlagati, po čem se en likalnik razlikuje od drugega, je tehnično trgovino spremenil v striparnico, obenem pa s tovornjakom še naprej skrbel za premično prodajo malih gospodinjskih aparatov. Ključni trenutek je napočil, ko bi moral nabaviti nov tovornjak: stripi ali tovornjak? Saj to ni zares vprašanje.
Od takrat naprej se ukvarja samo še s stripi. Pred 24 leti, ko je striparnico vzpostavljal, v prostoru bivše Jugoslavije že deset let ni izšel niti en strip. A ko je izvedel, da so v Srbiji ponovno začeli izhajati stripi (na črno), je takoj poklical nekega prijatelja in naročil, da mu jih pošlje. Takrat je začel, kot se pošali, z vlakom švercati stripe. Najprej zase, potem še za druge.
Spontani vznik življenjskega projekta
Čeprav kot trgovec sprva ni želel postati še založnik, je Aleksandrov največji, bržkone življenjski projekt postal izdajanje del Mikija Mustra. Toda v ozadju anekdot, s katerimi Aleksander ponovno pojasnjuje vlogo spleta srečnih okoliščin, je ob pogledu na nastajajočo celoto vendarle mogoče prepoznati tudi predanost in podjetnost. Z Mustrom sta se spoznala kot ljubitelja stripa, ko je bilo jasno, da bo njegovih knjig, ki so se dobro prodajale, kmalu zmanjkalo. Aleksander je sprva več kot tri leta zaman iskal založnika. V Sloveniji je takrat obstajal samo Stripburger, ki pa se je zanimal bolj za alternativo, sicer pa so stripi izhajali v samozaložbi. Nato se je Miklavž, Mikijev sin, domislil, da bi Mustra mogoče ponudil Delu, ki je takrat že pripravilo neslavno akcijo knjižnih ponatisov za pospeševanje prodaje. Na koncu je Delo po nekaj zapletih prodalo 240 tisoč izvodov teh knjig, vendar pa ni prišlo do načrtovane trde vezave.
Kot nalašč so v tistem času s prijatelji v striparnici tudi redno veseljačili, pa so se na lepem odločili, da bodo vzeli stvari v svoje roke. Nihče ni imel izkušenj z založništvom, zato so najprej razmišljali, da bi natisli samo nekaj izvodov za lastne potrebe. Opogumljeni ob naslednjem, malo burnejšem veseljačenju, so se končno odločili za 750 izvodov in jih, proti vsem pričakovanjem, razprodali v dveh dneh. Knjige so dobile spremna besedila, Muster pa je narisal 26 novih naslovnic. “Tudi po 16 letih, odkar se je projekt začel, samo v svoji trgovini še vedno vsak dan prodam vsaj eno knjigo. Opazil pa sem, da tistih, ki pridejo k meni po Zvitorepca, ne zanima nič drugega. Včasih se mi zdi, da bi se te knjige prav tako dobro prodajale v mesariji, kot se v knjigarni.”
Tukaj postane vidna prava razsežnost tega projekta. Aleksander je pravilno prepoznal, da zanimanje za Mustra nikoli ni zares usahnilo. Po njegovi oceni se je do danes prodalo že več kot milijon izvodov njegovih knjig. Ponatisi in nove dopolnjene izdaje torej nikakor niso bili namenjeni samo peščici ljubiteljev. Pomagali so utrditi Mustrov položaj kot enega najbolje prodajanih slovenskih avtorjev.
Naslednji izziv, ki ga je sprejel Aleksander, je bil povezan s tem, da si je Muster vedno želel, da bi bili njegovi stripi tudi kolorirani. V času Mustrovega življenja je bilo koloriranih pet knjig, za katere sta barve izbrala (vsaj delno barvno slepi) Muster in Jože Trobec, najbolj znan kot avtor Vučkota, slovite maskote sarajevskih olimpijskih iger leta 1984. Na koncu ne Miki ne Jože nista imela časa, zato so si barvanje razdelili Jožetova hči Neža, slikar Uroš Hrovat in drugi. To je bil izjemno zahteven in drag projekt, ki ni takoj naletel na odobravanje. “Cena je bila visoka, bralci pa niso bili navajeni na Zvitorepca v barvah. A kdor je kupil eno knjigo v barvah, je prej ali slej prišel še po druge, ne glede na to, ali je že imel črno-bele.”
Kako močno je Muster prisoten v javnosti, se je pokazalo ob evforiji, ki je zavladala tudi ob njegovi 100-letnici. Zbiratelji so menda po dve uri čakali v vrsti za spominski kovanec, Aleksandra pa še danes kličejo v iskanju spominskega bankovca. V Slovenskem mladinskem gledališču so že odigrali nekaj predstav po Mustrovih zgodbah, še več jih je v nastanku. Mustrov rojstni dan je bil (sicer na pobudo drugih) razglašen za nacionalni dan stripa. Manjkajo le še ulice z njegovim imenom, a tudi to se zdi le še vprašanje časa.
Med idejami, ki še čakajo na uresničitev, je tudi želja, da bi izdal po en album danes pozabljenim avtorjem in 50., 60. in 70. let prejšnjega stoletja, kot so Bojan Šlegl, Jelko Peternelj ali Saša Dobrila. “Slovenski avtorji stripa so bili ves čas na svetovnem nivoju, niso capljali za drugimi,” je prepričan Aleksander, “le da tega še danes mnogi ne vedo ali ne razumejo. Takrat smo se vozili s fičoti, danes pa se z drugačnimi avtomobili. Nemogoče je enačiti, kako so risarji delali takrat in kako delajo danes. Če bi jih primerjali po desetletjih, bi videli, da so bili Slovenci prav tako dobri kot Francozi, Italijani ali Američani.”
Strip bo preživel
Kulturni položaj stripa se je v zadnjih desetletjih precej spreminjal in bil tudi pri nas sprejet v kanon. Pomembno vlogo pri njegovi popularizaciji je imelo recimo vzajemno oplajanje s filmom, predvsem znanstveno fantastiko. Stripi so se uveljavili tudi izven zabavne industrije, recimo kot navodila za sestavljanje pohištva ali v izobraževalnih programih. V strip so skočili celo slovenski klasiki (Cankar, Prešeren, Kajuh, Plečnik …), ki se odlično prodajajo. Manjkajo samo še klasiki v računalniških igricah, se pošali Aleksander. Toda strip je danes za otroke v resnici dobra alternativa za preživljanje časa stran od zaslonov. “Strip se je iz pankrta spremenil v princa,” pravi Aleksander. “Pogrešaš pankrta?” vprašam. “Vseeno mi je. Strip imam rad. Nikoli ga nisem zapustil, on pa ni mene.”
A splošna razširjenost stripa ima tudi drugo plat. V Sloveniji imamo veliko odličnih ilustratorjev, vendar pa to še ne pomeni, da imamo tudi toliko odličnih risarjev stripa, je prepričan Aleksander. “Za strip potrebuješ vztrajnost in izkušnje, držati se je treba rokov. Pričakovanja so visoka in ni prostora za napake,” pravi. Ni dovolj, da si samo dober, temveč moraš biti tudi hiter. To velja še posebej na evropskem tržišču, kjer za razliko od avtorskih projektov, ki so se uveljavili pri nas, delaš predvsem po naročilu. Zato je Aleksander vse bolj izbirčen tudi kot založnik in trgovec. Če mu kaj ni všeč, ne bo izdal ali vzel v prodajo. “Nekateri stripi so dobesedno zanič. Strip je postal popularen, zato znajo naenkrat vsi scenaristi in risarji ustvarjati stripe, tako kot naenkrat vsi pisatelji pišejo kriminalke. A to ni tako lahko!”
Za ponazoritev izzivov pri risanju stripov Aleksander povzame izkušnjo prijatelja, srbskega striparja Baneta Keraca, ki trenutno riše za italijanskega Zagorja. Kerac je v bivši Jugoslaviji ustvarjal zafrkantske risbe svojih prijateljev, umeščene v indijanski šotor z električno vtičnico ali s supermanovim znakom na totemu. V vsakem stripu je bilo nekaj šale. Ko pa je to poskusil pri Zagorju, so ga naročniki hitro ustavili. Prav tako so mu, ko je v nekem drugem prizoru narisal hišo iz šibja, naročili, naj jo spremeni, čeprav bo prizor zaradi tega manj realističen.
Sicer pa stripi, posebej prevodni, skrivajo plasti pomenov, ki se lahko hitro izgubijo. “Najtežja prevoda sta zame Asterix in Alan Ford,” pravi Aleksander, “brez heca.” Francozi v Asterixu namreč obračunavajo s svojimi sovragi Italijani in Angleži. Vsak lik nekoga predstavlja. Če se nekje recimo pojavi neka navidez naključna pevka, bodo točno vedeli, kdo je mišljen. V srbskem prevodu je to Lepa Brena, v slovenskem pa neka naključna Francka. “Zato se Francozi ob Asterixu krohotajo, Srbi smejijo, Slovenci ga pa – berejo. Na koncu je najbolj smešno pač to, kako Obeliks nekoga udari na gobec,” pravi Aleksander. Podobno je z Alanom Fordom. Stripa sta zato v italijanščini in srbohrvaškem prevodu Nenada Brixyja zelo različna. Izvirnik je farsa, prevod pa komedija. “Alan Ford je v resnici kritika fašizma in kapitalizma,” pravi Aleksander, “napisi na hišah, na primer, so citati iz Ducejevih govorov. Kdo to sploh še ve?”
Ne nazadnje tudi Zvitorepec sprva ni bil namenjen otrokom, saj je vseboval številne politične in družbene aluzije. Seveda lahko, kot pri Asterixu in Alanu Fordu, sodobnemu oz. mlademu bralcu tudi pri Zvitorepcu kaj uide. Glede na to, da je začel izhajati v petdesetih letih prejšnjega stoletja, ne preseneča, da so nekatere zgodbe z današnjega vidika bržkone tudi malce preživete. Pa vendar Zvitorepec ostaja eden najbolj posebnih založniških in kulturnih fenomenov pri nas. Gre za eno tistih del, ki jih vsaka generacija odkrije na novo. Sodeč po prodanih izvodih je jasno, da je danes priljubljen kot kadarkoli prej. “Očitno je Muster našel nekaj univerzalnega, kar samo zgodbo presega,” pravi Aleksander; “o tem sva se že pogovarjala, pa nisva prišla do končnega odgovora. Verjetno ga tudi ni.”
*
Aleksandrova striparnica in vztrajno izdajanje predvsem Zvitorepca sta nedvomno pomemben del mesta literature. Toda nekaj v mestu vendarle manjka: da bi bile knjigarne odprte do noči. “Če bi to kdo predlagal meni, bi ga seveda nekam poslal,” se pošali Aleksander, “a poseben užitek je, da lahko ob 10. uri zvečer ob pijači brskaš tudi po knjigah.”