Andrej Hočevar
Renate (1970) in Samo (1966) Rugelj, soustanovitelja založbe UMco, sta dinamičen založniški par. Ko smo se pogovarjali, sta se ravno odpravljala na počitnice, kar je v resnici druga beseda za “primeren čas in prostor za uredniško branje knjig”, kot se pošali Samo, medtem ko razlagata, katere korekturne natise knjig bosta vzela s sabo. Zdi se, da sta lanskoletna prejemnika nagrade za založnika leta vedno v teku – vsaj Samo tudi dobesedno.
Velika želja vseh založnikov
“Izid vsake nove Bukle je majhen praznik,” pravi Renate, ko opisuje zaključek zahtevnega uredniškega procesa priprave revije. A leto 2025 je po več kot stotih malih praznikih prineslo tudi veliki praznik: dvajset let od izida prve številke revije, ki vestno spremlja slovensko založništvo in promovira branje kot osrednjo vrednoto.
Zgodba o začetku Bukle sega v čas Renatine porodniške. “Takrat sem bila mlajša in v silovitem delovnem ritmu, iz katerega se nisem mogla čisto izklopiti,” pravi. Samo in Renate, ki sta v svojem profesionalnem delovanju vedno znala izhajati iz svojih hobijev oz. strasti (pa naj je šlo za film, knjige ali naravo), sta takrat že izdajala filmsko revijo Premiera (2000–2013), v kateri je obstajala tudi manjša knjižna rubrika. Samo se spominja, kako je Zdravko Duša na nekem založniškem kongresu javno potožil, da knjiga nima svoje revije, film pa jo ima.
Že takrat sta oba redno hodila po knjigarnah v Londonu, kjer sta spoznala sorodno revijo Books Quarterly knjigarniške verige Waterstone’s, Samo pa se poleg tega spominja, kako je njegov oče na mizi vedno imel izvod revije Knjiga (1953–1996). Napovedal se je tudi konec Revije o knjigi (2000–2002). In tako sta poleti leta 2005 spela osem belih listov in začela razmišljati, kako teh šestnajst strani čim bolje zapolniti s knjižnimi vsebinami. Ko sta v rokah držala poskusno nulto številko Bukle in jo razposlala založnikom, sta v resnici mnogim izpolnila veliko željo. Ni jima bilo treba dolgo čakati na navdušene odzive.
Z Buklo pa Renate in Samo nista zasnovala le brezplačne revije o knjigah, temveč sta slovenskemu založništvu lastnoročno ustvarila tudi ključen oglasni prostor za promocijo slovenskih knjig. S to razliko, da je Renate, ki je bila pri Premieri vajena sodelovanja z oglaševalskimi agencijami, tokrat naletela na drugačen odziv. “Neka velika agencija nas je zavrnila,” se spominja, češ, »že knjig nihče ne bere, kdo bo šele bral revijo o knjigah?!” A v resnici je šlo za odlično priložnost: če oglasni prostor ponudita založnikom, jim lahko zagotovita stoodstotni uspeh pri nagovarjanju ciljne publike, ker revijo o knjigah berejo tisti, ki berejo (in kupujejo) knjige. Danes je marsikdo Renate hvaležen, saj je knjige začel oglaševati šele vsled njene spodbude in prostora, ki ga je odprla prav Bukla. Vsebinsko se je Bukla v dveh desetletjih rahlo preoblikovala, zdaj sistematično in načrtno najprej predstavlja slovenske knjige, slovenske avtorje pa redno predstavlja tudi na naslovnicah, da bi njihovi obrazi postali domači javnosti bolj prepoznavni.
Renate je kot urednica zaslužna, da je Bukla hitro prerasla zgolj pregled izdanih knjig in začela vključevati čedalje več drugih tekstov izpod peresa najrazličnejših deležnikov s polja založništva. “Nisem takšna, da bi dvajset let počela eno in isto,” pravi. “Revija po dveh desetletjih obstoja odlično sodeluje z vsemi, ki aktivno delujejo na področju knjige in jim je mar za slovensko pisano besedo,” ponosno pove. Bukla je namreč predvsem povezovalni člen, pravi, saj so jo prav vsi vzeli za svojo – avtorji, založniki, knjižničarji, knjigarji in predvsem številni bralci po vsej Sloveniji.
Raje nova Bukla kot poln hladilnik
Posamezna številka danes predstavi tudi do 200 novih knjig, v njej je teksta tako rekoč za eno celo knjigo. Samo in Renate temu rečeta kar “mini industrijski obrat”, ki mora s polno paro delati več tednov, da pride do končnega izdelka. “Ko je na vrsti naslednji pomemben korak pri pripravi revije,” pravi Samo, “se ne morem lotiti ničesar drugega, za kar poskrbi tudi izjemno stroga in natančna urednica, ki ima vse naštudirano tako rekoč do ure natančno.”
Revija za razliko od knjig ne more nastajati celo leto in si ne more privoščiti zamude, saj je ne nazadnje vezana na knjižne dogodke in oglase. Samo se poheca, da bi bilo zanimivo videti, s kakšno zamudo bi izšla Bukla, če bi imela gostujočega urednika, kot ga je imel pred leti ob okrogli obletnici denimo filmski Empire.
“V zadnjih tednih, ko se zaključuje priprava naslednje Bukle, nam doma vsega zmanjka,” pravita Samo in Renate, “hladilnik je prazen, zaloge niso obnovljene, stanovanje je v kaosu.” Zato sta vedno znova žalostna, kadar kdo vidi obstoj Bukle kot nekaj samoumevnega ali ko morata vsako leto znova razlagati, zakaj je Bukla pomembna in vredna podpore. Revija je, kot pravita – tokrat ne več v šali – “brutalna finančna in časovna operacija, ki zahteva ogromno discipline.” Čeprav sta v dvajsetih letih postala “izkušena maratonca in specialca”, ju vsaka Bukla vedno znova izčrpa. Sliši se neverjetno, a na koncu je celotna naklada Bukle, – 20.000 brezplačnih izvodov, šest velikih palet, včasih, če je večji obseg, tudi osem – natisnjena v pičlih treh urah v ogromni tiskarni, od koder potuje na 200 lokacij po Sloveniji, v vse splošne knjižnice in najbolje založene knjigarne, pa tudi na naslove številnih naročnikov. Bralci jo ponekod razgrabijo že na dan izida.
Pri Bukli se je v dveh desetletjih zvrstilo veliko sodelavcev vseh generacij, mnogim je revija predstavljala tudi odskočno desko za nadaljnje knjižne projekte. Na začetku je, kot nekdanji sodelavec Premiere in še preden je postal znan pisatelj, intervjuje za Buklo pripravljal Goran Vojnović; z revijo je sodeloval Jure Preglau, danes vodja Znanstvene založbe Filozofske fakultete, ali pa pisateljica Maša Ogrizek, nagrajena mlada kritika Veronika Šoster in Aljaž Krivec in mnogi drugi. Renate redno obnavlja in pomlajuje mrežo sodelavcev, saj mora imeti pisca za vsako področje. Med rednimi sodelavci Bukle imata dva še prav posebno mesto: Iztok Ilich, ki je sodeloval pri številnih povojnih revijah o knjigah, in Boštjan Videmšek, ki Bukli iz spoštovanja za vsako številko podari tekst o kakšni novi knjigi. Ne nazadnje pa je bila dolgoletna prostovoljna sodelavka tudi Manca Košir, avtorica ene izmed najbolj priljubljenih Buklinih rubrik.
Kljub razvejani mreži sodelavcev pa imata Samo in Renate v resnici težave z nasledniki, kar je v veliki meri tudi strukturni problem slovenskega založništva, ki ne pozna sistematičnega financiranja urednikov. Zato se že leta zavzemata, da bi tudi uredniki lahko bili redno javno sofinancirani, saj je čudno, da država financira knjige kot celoto, ne pa tudi plače urednika. Založniki so zato v nekem smislu prikrajšani del večjega ekosistema, čeprav so obenem tudi njihov temelj. Prenos znanja na nove generacije je bistven, vendar negotovo financiranje pogosto ne dopušča, da bi ustvarili redno zaposlen kader. A ne glede na to je slovenski javni sistem na področju knjige eden najboljših, vztraja Samo. Čeprav založniki zaradi majhnega trga včasih ostanejo brez zraka …
Nobena ideja ni preveč nora, če imaš dovolj kondicije in dovolj debelo kožo
Renate težko izbere najbolj izstopajoče številke Bukle, z veseljem pa omeni tri posebne izdaje, ki so izšle skupaj s časopisi, natisnjene v nakladi 70 tisoč izvodov. Pokaže tudi številko Bukle z zemljevidom vseh knjigarn po Sloveniji. Samo pa se spomni Bukle Ekspres, promocijske brošure, ki je nekaj let, v času Slovenskega knjižnega sejma, izhajala dnevno, kar je praksa, znana z večjih svetovnih knjižnih sejmov ali filmskih festivalov. Če se to slučajno ne sliši že dovolj ambiciozno, Samo omeni, da na Islandiji vsako gospodinjstvo enkrat letno prejme brezplačen izvod revije o knjigah na kakšnih 200 straneh, kjer je objavljeno večino knjižnih izidov tistega leta. “To sicer ni naš načrt,” se pošali, “je pa dobra ideja.”
Sama, ki za prav vsako številko Bukle napiše uvodnik, vprašam, kako je mogoče, da se še ni utrudil. “Če si radoveden in odprt, če prisluhneš okolici, vedno najdeš ideje,” pravi. Sprva so uvodnike pisali gostujoči pisci, vendar jih je bilo čedalje teže dobiti in težko je bilo računati na pravočasno oddajo. Kaj je potlej Samova skrivnost? Da je v dobri telesni kondiciji, pravi. Revija namreč zahteva disciplino – tudi telesno.
A morda najbolj presenetljiva značilnost Samovih založniških uvodnikov je, da zmorejo ob strokovnosti in kritičnosti vedno ohraniti tudi nekaj pozitivnosti. “Bralci vzamejo revijo v roke, da bi prebrali nekaj pozitivnega,” pravi Renate. Poleg tega nihče ne želi brati jamranja, četudi se pri založniških temah včasih zdi, da kaj drugega niti ni mogoče.
Včasih sta se Samo in Renate precej obremenjevala zaradi kake napake; v vsaki Bukli je res cela gora različnih informacij, danes sicer nista več tako občutljiva in ekipa je že bolj izkušena, a ju še vedno prizadene, če pride do kake napake. “Kdor dela v založništvu, se na neki način ves čas ukvarja z odstranjevanjem napak. Ali pa krajšanjem besedila,” v šali reče Samo. “Nihče ne opazi napak, ki smo jih odstranili,” nadaljuje, “vsi opazijo samo tiste, ki jih nismo.” Enako je s predstavljenimi knjigami, največkrat nas opominjajo na tiste dobre knjige, ki smo jih po mnenju nekoga spregledali,” doda Renate, “nihče se ne vpraša, s kakšno težavo smo odbrali dve stotini knjig, ki pa smo jih predstavili“. Če delaš v založništvu, moraš pač imeti debelo kožo, se strinjata.
*
V Ljubljani, mestu literature, lahko hodiš tako rekoč z enega literarnega dogodka na drugega, se strinjata Samo in Renate. “Na vsakem vogalu se lahko srečaš s knjigo, samo videti jo moraš,” pravita. Zato si včasih želita, da bi bila samo bralca, saj bi že s tem imela več kot dovolj dela. Zahvaljujoč njunemu trudu vsi drugi bralci vedo vsaj, kje začeti: z Buklo!