Tukaj raste
literatura.

Mesto literature so predvsem ljudje.

Portreti

Spoznaj izjemne posameznice in posameznike, ki sestavljajo mesto literature.

  • Dejan Koban
  • Kozma Ahačič
  • Majda Kne
  • Matej Bogataj
  • Stanka Golob

Pogledi

Zakaj je Ljubljana mesto literature?

  • Zdravko Duša
  • Urban Vovk
  • Svetlana Slapšak
  • Suzana Tratnik
  • Samira Kentrić
  • Nada Grošelj
  • Marjetka Krapež
  • Kristina Krajnc
  • Katja Zakrajšek
  • Katja Perat
  • Igor Divjak
  • Goran Vojnović
  • Carlos Pascual
  • Arjan Pregl
  • Miklavž Komelj

Reportaže

Domače knjižnice

  • Dr. Manca G. Renko in Luka Mesec
  • Dr. Maja Bogataj Jančič
  • Tina Mahkota
  • Janez Lajovic in Majda Dobravec Lajovic
  • Zora Stančič
  • Zdravko Duša
  • dr. Tina Košir
  • Tanja Radež
  • Adela Železnik in Marijan Rupert

Bralne navade

Kdo bere in slogi branja.

  • Ana Č. Vogrinčič
  • Sonja Juvan
Portreti

Dejan KobanPoezija bo vedno nujna

Andrej Hočevar

Slovenska poezija je lahko vesela, da ima Dejana Kobana (1979). Brez njega bi namreč izgubila enega svojih najbolj predanih bralcev, predvsem pa enega svojih najbolj neutrudnih in strastnih promotorjev, ki nikoli ne gre od doma brez vsaj ene pesniške zbirke v nahrbtniku.

 

Med najbolj odmevnimi projekti – predvsem nizi literarnih prireditev –, ki jih je Dejan Koban zasnoval ali vodil, so Ignor (in pripadajoči festival) v Gromki, Parjenje kačjih pastirjev v mraku v Jalli Jalli, pesniški slem v Channelu 0, ne nazadnje tudi legendarne Mlade rime, ki jih je več let v Menzi pri koritu soorganiziral z Veroniko Dintinjana. V zadnjih letih je treba k temu dodati vsaj še maratonska branja ob svetovnem dnevu poezije, ki na različnih lokacijah v Ljubljani potekajo dobesedno več kot 24 ur. Nekoč Poezija je kul!, kasneje Poezija je nujna! sta dobro znani Kobanovi gesli, ki sta zveneli enako prepričljivo tako v nabito polni Menzi kot denimo na protestih leta 2012, na katerih je Koban poskrbel za pesniško vsebino in s tem na novo kontekstualiziral še njeno aktualno družbeno-politično vlogo.


 

Pank in polna luna


Seveda je Dejan Koban tudi sam pesnik. Jeseni 2020 je pri založbi LUD Šerpa izšla njegova knjiga Klastrfak, ki jo je predstavil tudi z večpredstavnostnim performansom. Ob tem je takoj napovedal, da bo za prodajo skrbel tudi sam, pripravil kakšno akcijo v družbenih omrežjih, si izposodil poni (avta ne vozi) in prodane izvode kar osebno dostavil. Koban se namreč dobro zaveda, koliko truda je treba vložiti, da se knjige prodajo, pri čemer njegov pristop nedvomno izhaja iz pankovskega naredi-sam nazora, ki tudi sicer preveva Kobanovo udejstvovanje. 

 

»Pank in poezijo sem odkril skupaj,« pripoveduje Koban, ko se spominja neke čisto konkretne noči ob koncu srednje šole. Ko je namreč odkril pank (na kaseti, ki mu jo je posodila sošolka), se mu je odprl svet – če kaj obžaluje, potlej edino to, da ni imel starejšega brata, ki bi mu to izročilo predstavil že prej. Potem je neke nespečne noči – bilo je februarja 1996, z neverjetno natančnostjo se spominja vseh podrobnosti –, ko je v njegovo sobo svetila polna luna, v mesečini, kot je takrat rad počel, najprej risal tlorise izmišljenih mest, nato pa začel v poltemi pisati nekakšne kratke sestavke. »Uh, to so pa pesmi!« si je presenečeno rekel in se nemudoma zavezal poeziji, ki je prej sploh ni poznal. Šele po tem, ko je bila njegova prva zbirka že zaključena, je na mah prebral tako rekoč celotno šolsko knjižnico in začel hoditi še v druge, kjer si je izposojal celotne pesniške opuse in jih naokoli prenašal v nahrbtniku.

 

Kot je naknadno ugotovil, je v tistih prvih tekstih odmevala predvsem vojna v Bosni, ki ga je izjemno prizadela, med drugim tudi zaradi globokega spora, ki se je takrat vnel med njim in njegovim očetom. Ena pesem pa je vendarle bila ljubezenska. Ob njej se mu je posvetilo, da bi lahko – če že ni znal igrati kitare – mogoče postal bolj priljubljen vsaj s poezijo. 

 

Čeprav se Koban svoje mladostne poezije danes bolj kot ne sramuje (le kdo se je ne), pa ob njegovi srednješolski zbirki ni najpomembnejše to, da jo je izdal, temveč zlasti to, da mu je z njo že takrat uspel prebrisan, četudi nenačrtovan, vzorčni podvig razvijanja občinstva: knjigo je nekdo ilustriral, nekdo drug oblikoval, sodelovali so stavci, reprografi, tiskarji in knjigovezi. Koban je namreč hodil na tedanjo Srednjo šolo tiska in papirja (danes Srednja medijska in grafična šola Ljubljana), ki je očitno potrebovala prav takšen skupnostni projekt. 

 

Ko je knjiga izšla, je nekdaj nepriljubljeni dijak svojo poezijo prvič v življenju predstavil javnosti na šolski prireditvi, in to pred nič manj kot 600 gledalci. Težko verjeti, ampak nekaj podobnega se mu je kasneje še dvakrat ponovilo: najprej na branju pred protestno množico leta 2012, potem pa še leta 2013 v Kinu Šiška, ko je kot drugi kamerman po intervjuju ogovoril Petra Hooka (iz Joy Division). »A ti pišeš poezijo?« ga je vprašal Hook, »Bi z nami na odru prebral eno pesem? Pridi čez deset minut v backstage!« Stopil je na oder in začel z branjem 11-minutne pesmi, ki so jo spremljali presenečeni vzkliki kolegic novinark iz prve vrste: »Koban! Koban!«

 

Vlak do Metelkove


»Mir mi je bil prehrupen,« razlaga Dejan Koban, ko se spominja obdobja iz svoje mladosti, ko vlaki zaradi stavke niso vozili. Takrat so namreč stanovali tik ob železnici, tako da se je na vibracije navadil in jih celo pogrešal, kadar vlakov ni bilo. Kot otrok je lokomotivam redno salutiral, pozimi pa je vlake pozdravljal iz svojega snežnega stolpa, kamor so mu strojevodje metali bombone. Železnica je zaznamovala njegovo otroštvo v osemdesetih, ko so z družino prihajali v Ljubljano na izlet (kar težko si je predstavljati majhnega Kobana s kravato), in mladost v devetdesetih, ko je vstajal ob petih zjutraj, da se je z vlakom tja odpeljal v šolo. In tako je mesto, v katero je prišel živet, odločen, da se bo ukvarjal s poezijo, pravzaprav tudi odkrival: na poti – in stranpoteh – do železniške postaje. In nobenega dvoma ni, katera stranpot je bila zanj najpomembnejša. »Metelkova je moj dom!« pove kar naravnost.

 

Koban je Metelkovo spoznal in vzljubil že takoj na začetku, čeprav je leta 1993, pravi, še ni povsem razumel; to je bilo namreč obdobje njegovih radikalnih političnih nihanj, ko je zgolj iz upora očetu za kratek čas postal celo slovenski nacionalist. Iz tistega časa se denimo spominja, kako sta s Kuzlo – prvim slovenskim pankerjem – na prazni Metelkovi srečala izgubljeno turistko in ji pri nekem sumljivem prijatelju iskala prenočišče. Tri leta po zasedbi, ko je tudi Koban že zapadel v anarho-svet in alternativo (»po politični usmeritvi sem humanistični anarhist«, pravi), se mu je zdelo škoda, na Metelkovi ne bi bilo več nobenih literarnih vsebin. »Pomembna je heterogenost,« pravi, »slabe volje sem, ko vidim, da monopol prevzema glasba.« Po njegovem mora biti alternativna kultura drugačna v vseh segmentih, Metelkovi pa je v nekem trenutku grozilo, da bo ostala brez literature. Zasluge, da se to ni zgodilo niti po odhodu Mladih rim, ima vsekakor tudi Koban.

 
 

Poezija kot ustvarjanje skupnosti

 

Koban je kot neodvisni promotor poezije dejaven že več kot 15 let. Kot pravi, se ni njegova zagrizena strast v tem času prav nič ohladila. Vedno najde kakšno novo idejo, kako poezijo poriniti naprej, kako z njo nekaj narediti, da bi pritegnil občinstvo. V začetku 21. stoletja se je Koban udeleževal pesniških delavnic, na katerih je spoznal tudi Veroniko Dintinjana, s katero sta od leta 2006 organizirala legendarne Mlade rime, ki so v Menzo pri koritu privabile tudi po sto obiskovalcev. 

 

Takrat je Koban imel idejo, da bi na Metelkovi prirejal debitantske pesniške večere na način, ki bi obenem tudi razvijal občinstvo in dosegel, da bi se vedno znova vračalo. Toda podobno idejo so takrat razvijali tudi drugi, tako da so se Mlade rime v resnici začele z delovanjem dveh španskih študentov, ki sta bila v Ljubljani na izmenjavi. Ime, ki se je kasneje razvilo v eno prepoznavnejših literarnoprireditvenih znamk, je bilo, kot se spominja Koban, rezultat pomote, ko je nekdo na plakate k sreči napisal »rime« namesto »Prešerni«. Koban je kasneje tudi prevzel izdelavo prepoznavnih plakatov s poudarkom na tipografiji, vendar se je po kakšnih 140 plakatih, kot pravi, povsem iztrošil, zato zdaj oblikovanje (med drugim unikatnih pesniških zinov) prepušča drugim. Denimo za izvedbo Ignora skrbi nadgeneracijska ekipa 15 sodelavcev.

 

Čeprav je bilo za Kobanove prireditve pomembno tudi značilno sproščeno vzdušje, zaradi katerega so bila branja vedno tudi zbirališča in točke identifikacije, pa je Koban v časih, ko so prireditve zaradi pandemije predvsem odpovedane, razvijal video branja. S kratkimi video prispevki je sodeloval denimo že kot uradni spremljevalec Prangerja, sicer pa neugodnim razmeram trmasto kljubuje z rednim objavljanjem video branj poezije, s katerimi mu je v družbenih omrežjih ponovno uspelo vzpostaviti čvrsto skupnost. Idejo, kot pravi, je dobil v času prve karantene ob gledanju videov, v katerih avtorji odpirajo še zapakirane škatle Lego kock. Njegov pristop je seveda tudi tokrat (pankovsko) neposreden, brez zadržkov, oseben in intimen. Koban namreč ni, in tudi noče biti, literarni kritik – zato so lahko njegovi odzivi, denimo občasni spremni zapisi, tudi čustveni in predvsem iskreni.

   

Kako biti neodvisen

 

Čeprav uporniškost za Dejana Kobana bržkone ni povsem zanemarljivo gonilo, pa sta najpomembnejši vodili njegovega udejstvovanja gotovo koncept alternative in predvsem neodvisnost. Alternativni pristop je vpet že v Kobanov organizacijski pristop, saj se pri svojih projektih v glavnem ne poteguje za javno financiranje. Na nekaterih prireditvah je vpeljal vstopnino, Ignor, denimo, je »neformalna umetniška zadruga«, za izdajo zbirke Metulji pod tlakom (2008, samozaložba) je vzel celo kredit. Za neki drugi projekt je zmenjen s kolegico, da ji bo delo plačal po obrokih – ne nazadnje, pravi, tudi zato hodi v službo. 

 

Alternativno je tudi njegovo pisanje, ki je »kontaminirano z montažo« (Koban dela namreč kot montažer na RTV Slovenija) hipnih dogajanj, besed, s kratkimi rezi, slepimi kadri, skazki in drugimi nepopolnostmi. Kot pravi, pogreša več eksperimenta, tradicija avantgarde in vizualnega v poeziji se izgublja, medtem ko pri nas preveč očitno prevladuje »svetnica beseda«. 

 

Koban trenutno že snuje naslednje projekte, med drugim založbico »Črna skrinjica«, ki bi zastopala »avtorje s čistega roba, neznane ali še nepoznane«, seveda povsem brez subvencij. To je skladno s Kobanovo preteklo »založniško« dejavnostjo, saj je tako rekoč edini »izdajal« različne chapbooke ali zine, vse od Male ignorirane knjige do knjižnice Ignora in drugih publikacij, ki so vedno toliko efemerne kolikor so tudi unikatne.

 

A pri vsem tem je najpomembnejše biti neodvisen. Neodvisen od financiranja, neodvisen od scene. Pripadati ali ne pripadati, to ni pravo vprašanje. Kajti Dejan Koban je najmočnejši prav v tem, da zna vedno znova ustvariti svojo sceno, ki pa nikoli ne želi biti samo njegova.