Tukaj raste
literatura.

Mesto literature so predvsem ljudje.

Portreti

Spoznaj izjemne posameznice in posameznike, ki sestavljajo mesto literature.

  • Tanja Komadina
  • Gaja Kos
  • Marko Golja
  • Samo Vadnov
  • Valentina Smej Novak
  • Marjetka Krapež
  • Andrej Rozman Roza
  • Rok Zavrtanik
  • Suzana Koncut
  • Rok Glavan
  • Darja Lavrenčič Vrabec
  • Izar Lunaček
  • Primož Čučnik
  • Amelia Kraigher
  • Anja Zag Golob
  • Manca Košir
  • Dejan Koban
  • Kozma Ahačič
  • Majda Kne
  • Matej Bogataj
  • Stanka Golob

Pogledi

Zakaj je Ljubljana mesto literature?

  • Zdravko Duša
  • Urban Vovk
  • Svetlana Slapšak
  • Suzana Tratnik
  • Samira Kentrić
  • Nada Grošelj
  • Marjetka Krapež
  • Kristina Krajnc
  • Katja Zakrajšek
  • Katja Perat
  • Igor Divjak
  • Goran Vojnović
  • Carlos Pascual
  • Arjan Pregl
  • Miklavž Komelj

Reportaže

Domače knjižnice

  • Kralji ulice
  • Slovenska filantropija
  • Bojana in Tone Hočevar
  • Iztok Ilc
  • Mateja Demšič
  • Dr. Liza Debevec
  • Renata Zamida in Gorazd Trušnovec
  • Dr. Manca G. Renko in Luka Mesec
  • Dr. Maja Bogataj Jančič
  • Tina Mahkota
  • Janez Lajovic in Majda Dobravec Lajovic
  • Zora Stančič
  • Zdravko Duša
  • dr. Tina Košir
  • Tanja Radež
  • Adela Železnik in Marijan Rupert

Bralne navade

Kdo bere in slogi branja.

  • Ana Č. Vogrinčič
  • Sonja Juvan
Portreti

Tanja KomadinaIlustrator včasih potrebuje izziv, da se zgodi kaj nepredvidljivega

Andrej Hočevar


Oddaja teksta je pri nastanku knjige v resnici šele začetek. Isto velja za ilustracijo. Vendar ne gre samo za to, koliko odobritev je mogoče potrebnih, preden gre knjiga lahko v tisk (urednik, likovni urednik, agent, tuji založnik, avtor …), temveč za poudarek na skupnem ustvarjalnem procesu. Za Tanjo Komadina (1976), ilustratorko in tako rekoč edino poklicno likovno urednico pri nas, to pomeni, da včasih pomaga tudi pri detajlih, kot je izbira čopiča.


Kadar je le mogoče, in to velja za večino primerov, se Tanjin uredniški proces začne na začetku: najti primernega ilustratorja za dano knjigo in ga spremljati skozi celoten ustvarjalni proces, ki se ponavadi začne s skicami ali idejnimi zasnovami. Včasih skupaj z ilustratorji izbira, kateri prizor ilustrirati, prepoznava anatomske pomanjkljivosti ali opozarja na stereotipe, kot so raba barv ali pričakovanja, denimo da bi morali fantje imeti vedno kratke lase in punce vedno dolge. Vse našteto, od izbora ilustratorja do končne izvedbe ilustracije, vedno poteka v tesnem sodelovanju z uredniki knjig in kdaj tudi z oblikovalci.

“Pri najmlajših bralcih je pomembno, da je okolje na ilustraciji prepoznavno, če je v besedilu opisano. Lahko je tudi abstraktno, če vsebino to dopušča, a v obeh primerih je pomembno, da vzudi zanimanje, asociacije, čustva. Ob ilustraciji, ki je kvalitetna na vseh nivojih, lahko vsakič odkriješ nekaj novega,” pravi Tanja. Kljub drugačnim pogledom in tehnološkim spremembam je še vedno pomembno poznati svoje prednike, saj z upodabljanjem podobnih vsebin stopaš z njimi v dialog, ki te mogoče privede celo do spoznanja, da je danes sicer res več možnosti za interpretacijo, a obenem tudi več prepovedi. “V kakšni stari slikanici je včasih kdo celo kadil, kar je danes nedopustno,” v šali pove Tanja, sicer občudovalka subverzivne estetike Tomija Ungererja.

Ilustratorjem pomaga tudi pri dramaturgiji in razmišlja, kako se bo vse skupaj skladalo s prelomom, da bo končni izdelek čitljiv in celovit. Z mnogimi se pogovarja celo o tehniki, barvah in papirju. Še dobro, da ne moreš vsega natančno predvideti: “Za razliko od računalnika je papir nepredvidljiv,” pravi Tanja, “Prav drobne napake, ki so lahko zelo ustvarjalne, porodijo nove ideje.”

Vendar pa moraš pri takšnem sodelovanju vedno paziti, da ne vsiljuješ svojih idej, da ilustratorji najdejo svojo pot, da motiv ali celoto razvijejo po svoje. Kot urednica se je Tanja zato na začetku morala navaditi, da se včasih tudi zadrži in na projekte pogleda bolj distancirano. “Naučila sem se, da se ne sprešujem več ‘Kako bi to naredila jaz?’, temveč z zanimanjem pričakujem ideje sodelavcev, ki me velikokrat presenetijo,” pravi. Zato bi uredniški odnos najbolje opisala kot spoštljivo distanco. Uredniški pogovori so odkriti, zato so lahko tudi naporni. “Kot ustvarjalec potrebuješ veliko izkušenj, preden se lahko v sodelovanju res sprostiš,” pravi.

Ne nazadnje se je tudi njej kot ilustratorki na začetku večkrat zgodilo, da je po kakšnem intenzivnem uredniškem sestanku na poti domov zavila v napačno smer, popolnoma zatopljena v razmišljanje o delu. A se je hitro naučila, da ni dobro, če se nemudoma loti popravkov; bolje si je vzeti dan ali dva za premislek, kaj komentarji sploh pomenijo.

“Nekateri ilustratorji potrebujejo distanco,” pravi Tanja. Pogosto se morajo celo umakniti, da lahko začnejo neobremenjeno delati, čeprav so mogoče njeni prijatelji. “Če se z nekom predobro poznaš, je včasih teže izbrati pravi trenutek za kak komentar,” pravi Tanja, ki je že spoznala, da uredniško delo vpliva tudi na prijateljske odnose. Zaupanje med uredniki in ustvarjalci se namreč gradi postopoma, tako da je z vsako naslednjo knjigo laže. Začetniška uredniška napaka je, če nekomu, ki ga še ne poznaš, takoj postaviš prestroge zahteve, ki ovirajo ustvarjalni proces.

Dobro vedeti tudi, kdaj je treba malo popustiti. Ko je Tanja recimo oblikovala lutke za neko predstavo, se je sprva preveč posvečala detajlom, ki jih gledalec sploh ne bi mogel opaziti. Zato je dobro stopiti korak nazaj in se spomniti na pomen nepredvidljivosti. Včasih je namreč najbolj izpolnjujoče, če ilustrator dobi izziv, ki mu pomaga ustvariti nekaj nepredvidljivo novega, da recimo kdo, ki mu mogoče bolj ležijo družinski prizori, dobi naročilo, naj nariše dinozavre.




Naštejte deset slovenskih sodobnih ilustratorjev


Pobude, kot je od leta 2022 denimo Center ilustracije ali sejem ilustracije z že skoraj desetletno tradicijo, alternativni bienale ilustracije ali uspehi v tujini, kjer posamezni ustvarjalci prejemajo nagrade, pričajo o pomenu in kvaliteti slovenske ilustracije. V sklopu častnega gostovanja na knjižnem sejmu v Frankfurtu je bila leta 2023 postavljena manjša razstava slovenskih ilustratorjev, večja in bolj pregledna pa bo aprila 2024 pomemben sestavni del častnega gostovanja na knjižnem sejmu v Bologni. Pri obeh projektih je bodisi kot ilustratorka bodisi kot članica strokovnega odbora sodelovala tudi Tanja. In vendar, pravi, o knjižni ilustraciji redkokdo napiše kaj več kot to, da je neka knjiga lepa ali barvito ilustrirana. Sicer imamo nagrade za ilustracijo, denimo Levstikovo, Hinka Smrekarja, Kristine Brenkove, in mednarodna priznanja, kot so častna lista IBBY, Andersenova nagrada ali bele vrane, in vendar se nam zdi kar nekako samoumevno, da je v komisiji za zlate hruške in tudi v večjih komisijah za nekatere mednarodne nagrade le en član z likovnega področja.

Ilustraciji v nasprotju s porastom števila ilustriranih knjig in njeno prisotnostjo v javnosti in medijih trenutno namreč primanjkuje temeljitejše refleksije. Kot na splošno velja za kritike otroške in mladinske književnosti, bi bilo koristno, če bi se lahko kritiki dodatno izobrazili še glede ilustracije, za kar bi bila dobrodošla povezava med Filozofsko fakulteto in likovno akademijo, je prepričana Tanja. Kritiki so pri pridobivanju znanja v glavnem prepuščeni samim sebi, podobno kot uredniki, ki se veščin priučijo predvsem z izkušnjami in od stanovskih kolegov. V Tanjinem primeru, ki od 2020 dela na Mladinski knjigi, od Alenke Veler, Irene Matko Lukan in Andreja Ilca, ne nazadnje pa seveda še posebej od legendarnega predhodnika Pavleta Učakarja. On je namreč v knjižno ilustracijo vpeljal številne ustvarjalce, s katerimi danes sodeluje tudi Tanja.

“Odkar sem na založbi, si želim ustvariti ilustratorsko revijo, v kateri bi bil prostor za refleksijo, pogovore in primerjavo ustvarjalnih procesov ob izidih novih knjig,” pravi Tanja, ki nenehno razmišlja, kako uveljaviti bolj strokovni diskurz in slovensko ilustracijo še bolje promovirati v tujini. “Slovenija ima izjemno dobro produkcijo ilustracije, tudi za časopise in revije, vendar pojem ‘slovenska ilustracija’ v svetu ni tako prepoznaven, da bi tuji kolegi znali kar takoj našteti več imen,” pravi Tanja. Zato bi bilo dobro pripraviti kakšno pregledno potujočo razstavo, ki bi po Evropi predstavljala dela ilustratorjev, ki so sodelovali pri novejših knjižnih izdajah. Zanimiva pa bi bila tudi razstava, ki bi celostno predstavila zbirki, kot sta Čebelica ali Sinji galeb, ki obstajata že več kot sedemdeset let. “Upam, da bo slovenska ilustracija v prihodnosti dobila muzejski prostor za stalno galerijsko postavitev,” še dodaja Tanja.




Mavrična kost


Če gre skozi tvoje roke letno do kar štirideset in več knjižnih naslovov, ki se jim moraš posvetiti, da urediš veliko količino likovnega gradiva, je v resnici težko najti dovolj časa še za lastno ustvarjanje. Projekti, kot so bili razstava ob 70-letnici zbirke Sinji galeb, ilustrirane izdaje, kot so Italijanske pravljice, Pavčkove Izbranke ali Pahorjeva Nekropola, zahtevajo celega človeka, toda Tanja kljub temu vzdržuje kondicijo tudi kot ilustratorka. V zadnjih letih je prispevala ilustracije za reviji Ciciban in Cicido, slikanice, pesniške zbirke za otroke in knjige za mladino.

“Najbolj me zanima daljša forma,” pravi, “in načini, kako se lahko besedilo prelamlja in povezuje s sliko, da je še vedno čitljivo.” Včasih si dovoli tudi kak duhovit zasuk, ki knjigo (dobesedno) postavi na glavo ali pa vključi mavrico, ki predmete (recimo pasjo kost) tudi simbolično obarva. Trenutno želi narisati daljši strip, saj je to področje, prek katerega je pravzaprav vstopila na polje ilustracije, ko jo je po objavi kratkega stripa v reviji Stripburger k sodelovanju povabil njen uredniški predhodnik.

Tanja se svojih ilustratorskih začetkov sicer dobro spomni, a najbrž je po svoje tudi razumljivo, da nima v spominu evidentirane prav vsake svoje ilustracije, saj ima v mislih namreč tudi dela drugih ilustratorjev. Delo likovne urednice zahteva veliko brskanja po arhivih drugih domačih in tujih ustvarjalcev, obiskov knjižnih sejmov in razstav. “Navaditi sem se morala tudi na to, da me mnogi nenadoma ne vidijo več kot avtorico, temveč kot predstavnico založbe,” pravi Tanja. In če se kdaj zdi, da je delo likovne urednice morda skrito vsem na očeh, je to zato, ker poleg predanosti zahteva tudi nesebičnost.