Andrej Hočevar
“Vida je mala založba, toda z vsako knjigo delamo, kot da je velika,” pravi Valentina Smej Novak (1976) o svoji založbi. Valentina – založnica, scenaristka, predsednica Društva slovenskih založnikov, teve voditeljica in kuharica, kolumnistka … – je pred najinim srečanjem knjigotržcem ravno predstavljala svoj raznolik program, za katerega pravi, da najdeva navdih v tradiciji, izzive pa v globalnih gibanjih duha. Pogovarjava se o vsem mogočem, kajpada tudi o hrani.
Pravzaprav je neke vrste slavnostna priložnost, ko pogledaš, katere knjige si uresničil lani in za katere pričakuješ, da bodo prihodnje uspešnice. V tem je tudi nekaj značilne založniške frustracije, ko se zaveš, da mogoče najavljaš kakšno knjigo, ki so jo najavil že lani, ali pa ugibaš, katera knjiga bo v tvojem programu nosilna, pa se mogoče izkaže, da si se uštel in jo prehiti kakšna druga, ali pa tisti občutek tesnobe pri srcu, ko knjigo, v katero si vložil res veliko truda, končno pošiljaš v neznano in prepuščaš trgu.
Med založniškimi projekti lanskega leta, na katere je najbolj ponosna, Valentina omeni tri priročnike (o ustvarjanju s tekstilom, o kozmetiki in o obdelovanju lesa). Takšni priročniki so namreč kompleksne založniške celote, pravi, ki lahko nastanejo samo z veliko predanostjo in trudom mnogih sodelavcev. Raziskovalno delo, tehnične ilustracije, strokovna natančnost in, ne nazadnje, jasna uredniška vizija, iz katere se sploh porodi ideja in ki pomaga najti prave avtorje, to so zgolj nekateri vidiki priprave priročnikov, ki je, kot pravi Valentina, pravzaprav izumirajoča veščina.
“Jezik mora dohajati vsakdanje prakse, če naj ostane relevanten” pravi. Priročniki so zato tudi družbeno odgovorna naloga, saj skrbijo za vpeljavo strokovne terminologije, ki mora slediti spremembam našega vsakdana – sicer najstniki kmalu ne bodo edini, ki bodo za sporazumevanje primorani izbrati angleščino. “Poglej, kakšen pêlmêlje prva slovenska kuharica,” razlaga, “toda s tem ko je Vodnik stvari poimenoval, je pokazal, da se lahko zapišejo tudi v slovenščini.”
Od knjige do majice
Valentina je še kot študentka začela sodelovati z založbo Vale-Novak, pri kateri je najprej skrbela za komunikacijein ki je v tistih letih izdala nekate kultne kuharske knjige (npr. Jamie Oliver). Kasneje je kot soavtorica (npr. uspešnica Ljubezen skozi želodec) tudi sama pomagala pri uveljavitvi nekaterih sodobnih trendov na presečišču založništva in kulinarike. “Diskurz kuharskih knjig se je spremenil,” pravi, “v 60. in 70. so to bile zbirke kratkih navodil, ki te niso nič razvajale in niso bile posebej zabavne, celo pričakovale so, da osnovno znanje že imaš. Kasneje so postale dobrohotne, anekdotične in zgodbarske; vzele so te pod okrilje.”
Ta diskurz se je nato začel izražati tudi v vsakdanjem življenju, kar je vidno denimo v tem, da je kuhinja – nekoč odrinjena in stlačena v kak oddaljen kotiček brez oken – postala tako rekoč osrednji prostor druženja. “S kuhanjem spreminjaš svet okoli sebe,” pravi Valentina, pokažeš spoštovanje do časa in dela tistega, ki je hrano pridelal. Hrana je namreč družbeno tkivo, ki nas povezuje, še posebej znotraj družine. Prav je, da te procese in spremembe tudi reflektiramo – da bomo nekoč lahko vnukom pripovedovali, kako smo kuhali v naših časih.
In ko se tako pogovarjava, kaj so nekoč, ko je razvijala koncept pogovorov ob hrani, jedle z Nedo Pagon in Spomenko Hribar, pa o tisti teoriji o Cankarju in vampih, ki se ti zagnusijo za preostanek življenja (to misel je lansiral Boštjan Napotnik in o njej razpredal z Luko Novakom v eni od oddaj iz serije 50 knjig, ki so nas napisale), pa kako je Ljubljana mesto literature tudi zato, ker si nekoč točno vedel, v kateri gostilni boš srečal katerega pisatelja, prej ali slej prideva tudi do ključnega vprašanja: kakšna je razlika med hrano in knjigo? No, po mnenju večine je hrana nujno blago, knjige pa ne.
Toda Valentina je prepričana, da je treba to zmoto čim hitreje odpraviti, za kar si prizadevajo tudi v Društvu slovenskih založnikov: knjiga je nujno blago, hrana pa nujni stranski produkt. Za življenje potrebujemo tudi knjige. Med načini, kako združiti dihotomijo človeka kot duhovnega in materialnega bitja, je tudi izdajanje kakovostnih kulinaričnih knjig, ki povejo nekaj o svetu in času, v katerih živimo. Še nekoliko bolj drzen poskus je bila hibridna knjigarna, ki je bila obenem tudi špecerija, s katero je Valentina pod okriljem založb Vale-Novak in Totaliteta nadaljevala tradicijo neodvisnih knjigarn, kot jih pri nas pravzaprav ni bilo in jih žal tudi ni več. Potem omeniva še njeno nekdanjo (modno) “trgovino s konceptom”, ki je bila prav tako povsem samosvoja in precej priljubljena, a žal manj lukrativna.
“Knjiga mogoče stane toliko kot majica”, reče Valentina, “vendar pa je slovenska knjiga rezultat edinstvenega domačega dela, ne razpredene globalne ekonomije; kupiš (in razumeš) jo lahko samo tukaj, ne kjerkoli na svetu. Majico pa lahko izdeljo po istem modelu v sto tisočih kosih in razvozijo kamorkoli po svetu.” A obenem je prav to tudi problem knjige, da namreč ne ustreza razkazovalni potrošnji. Kar je Warhol rekel za kokakolo, velja tudi za knjige: knjige so za vse iste. Demokratične. Kureishi, na primer, ni napisal 500 dodatnih strani, ki bi bile dostopne samo bogatašem. S tem, da si prebral knjigo, se ne moreš hvaliti, ker ti to ne bo pisalo na majici. Kajti prava lepota je v tem, da bereš zase. Moraš si vzeti čas.
Slovenski knjižni trg, vsak dan
Iz tega duha demokratičnosti in knjige kot kulturne dobrine Valentina črpa tudi osvežujoč optimizem glede založništva na splošno. Slovenski založniki so, pravi, artikulirani, zelo trpežni, odzivni in prilagodljivi – vedo, da ne prodajajo telefonskih impulzov, temveč nekaj resnejšega. Trenutno kot scenaristka soustvarja denimo dokumentarni film za gostovanje Slovenije kot častne gostje na knjižnem sejmu Frankfurtu – a se ji to, začuda, ne zdi pretirano nehvaležna naloga. Kajti uspeh posameznih avtorjev bo po njenem ugodno vplival na recepcijo vseh slovenskih avtorjev in slovenske literature kot celote.
Po njenem je pravzaprav še najbolj pomembno, kako bo Frankfurt odmeval doma. “Kadar zmagujejo naši košarkarji, bi vsi igrali košarko, kadar odbojkarji, bi vsi igrali odbojko. Naj bo tako tudi s knjigami!” Slovenci menda najbolj cenijo tisto, kar je cenjeno v tujini. In če bo v tujini cenjena naša knjiga, potem bodo mogoče tudi domači braci ugotovili, da ni tako slaba. Če nam to uspe, potem bo treba samo še knjigarniške in distribucijske mreže prepričati, da poskrbijo za večjo raznolikost in zagotovijo prostor tudi malim založbam. In potem bo treba samo še prepričati bralce, da malo bolj pobrskajo po policah in se ne ustavijo pri prvi uspešnici. Kajti potem bi slovenski knjižni trg zares deloval vsak dan, ne samo v času knjižnega sejma. To pa ja ni nič takšnega, kajne?
Mogoče je zato treba mlade včasih tudi siliti s težkimi teksti, če že ne ravno z vampi. Ne zapomnimo si namreč samo slabe hrane; še bolj nas oblikuje, če ob pravem času dobimo v roke kaj dobrega, recimo dobro literaturo, za kar se šele kasneje zavemo, kako nas je zaznamovalo. Vse, kar preberemo, nas uči razumeti čustva in poimenovati stvari sveta. In če se izkaže, da je naš besednjak pomanjkljiv, ga lahko pomagajo izboljšati tudi založniki.
*
Ko poslušam, kako poznavalsko in s kakšnim žarom mi Valentina razlaga o navidez vsakdanjih stvareh, kot sta hrana ali moda, mi postane jasno, da je Valentina pronicljiv družbeni analitik, ki zna vse pogledati skozi perspektivo antropologije vsakdanjega življenja. “Kako je mogoče, da toliko veš?” rečem. “Pač berem, pa kaj?” odgovori.
Saj to.