Andrej Hočevar
Najbrž bi se mnogi svojih najljubših junakov iz otroških knjig spominjali povsem drugače, če v njih ne bi bilo tudi ilustracij. Ali pa sem jih sploh ne bi. Toda ilustracija je mnogo več od tega, spremlja nas tako rekoč na vsakem koraku, poudarja Maša P. Žmitek (1985), tudi sama nagrajena ilustratorka z izjemnim občutkom za detajle, predvsem pa ustanoviteljica in vodja Centra ilustracije, ki pod okriljem Zavoda Divja misel deluje na Vodnikovi domačiji v Šiški v Ljubljani in med drugim organizira izjemno priljubljeni Decembrski sejem ilustracije.
“Dojemanje ilustracije se s časom spreminja,” pravi Maša, “toda težava je v tem, da je pogosto razumljena kot nekaj za otroke in kar je vedno vezano na knjige”. Obstaja namreč več vrst ilustracije: leposlovna in neleposlovna, domišljijska in znanstvena (kamor spada tudi tehnična), vendar se nekatere institucije še vedno oklepajo zastarelih definicijzastarelo predstavo. Tudi znotraj akademije je slikarstvo še vedno več vredno kot “zgolj obrtniška” ilustracija. Predsodkov se žal še nismo povsem znebili. “Pri nas smo na splošno nagnjeni k predalčkanju”, pravi, “vendar pa mlade generacije niso več tako obremenjene s tem, kaj bi naj bila ilustracija, zato laže prehajajo med žanri in kljubujejo tradiciji.”
Leta 2017, dve leti potem, ko se je polna vtisov in idej vrnila iz New Yorka, kjer je delala v umetniškem ateljeju, je Maša prvič kot avtorica sodelovala na Decembrskem sejmu ilustracije. Leto kasneje je na Vodnikovi domačiji prevzela vodenje tedanje galerije, ki je ob njeni viziji postala prva galerija v Sloveniji, posvečena izključno ilustraciji. V tistem času je prišla v stik z mnogimi ilustratorji, a tudi založniki in pisatelji, ki so se srečevali na Vodnikovi domačiji, tako da je danes prav ona tista, ki je v rednih stikih s tako rekoč vsemi ilustratorji ne glede na njihovo starost.
Po več letih priprav in zbiranja gradiva je Center ilustracije leta 2022 objavil spletni portal, ki na enem mestu predstavlja najbolj popoln, a še vedno rastoč in strogo kuriran nabor vseh aktivnih ilustratorjev pri nas. Od takrat se je center samo širil: poleg galerijske dejavnosti je izvajal pedagoške programe in programe za splošno in strokovno javnost, s katerimi si prizadeva za izboljšanje vizualne pismenosti, večanje prepoznavnosti, izboljšanje učnih sistemov in ureditev davčnih stopenj. “Področje ilustracije ni bilo opolnomočeno, ustvarjalci niso imeli dovolj povezane skupnosti, pogrešali so pravno podporo, ni bilo mostu med akademskim in galerijskim svetom, javnost pa pred sejmom ni imela možnosti za nakup ilustracij,” pravi Maša, ki ima doma tudi sama bogato zbirko.
Posebno pozornost bo v prihodnje zahtevalo še področje refleksije. Maša ima stik tudi s študenti in diplomanti umetnostne zgodovine, ki potrjujejo, da je na fakulteti še vedno obstaja odpor do ilustracije, češ da to ni sodobna umetnost, kar seveda nikakor ne drži. Center bi lahko ponudil dodatno izobraževanje za kritike, mogoče celo kritiško-ilustratorske pare, nakar bi seveda potrebovali še primeren medij, posvečen kritiški refleksiji, najraje kar novo ilustratorsko revijo, o kateri tudi Maša že nekaj časa resno razmišlja.
Čeprav za ilustracijoobstajata tehtni nagradi, predvsem nagrada Hinka Smrekarja in mogoče še nagrada Kristine Brenkove, Maša že dlje časa opozarja na problematičnost pri izbiranju. “Poslanstvo centra je tudi, da se borimo za enakovredno zastopanost ilustratorjev v žirijah, saj ni smiselno, da slikanice ocenjujejo pisatelji, ne pa tudi ilustratorji. Ko recimo govorimo o izvirni slikanici, se večkrat sprašujem, kaj je bilo s tem mišljeno, kaj je bilo na njej tako izvirnega. Težava je na splošno v tem, da pomembnost mnenja vizualnih ustvarjalcev še vedno ni prepoznana kot enakovredna mnenju pisateljev ali knjižničarjev.” Vzpostaviti bi morali tudi merila za vključevanja ilustracije v šolske učbenike, ki prepogosto ne zadostijo niti osnovnim zahtevam.
Mogoče, razmišlja Maša, bi pa to področje lahko izboljšala nagrada za znanstveno ilustracijo. To je namreč področje, ki njo še posebej zanima. Ne samo da se s tem tudi sama ukvarja, ampak je tej temi posvetila tudi prvo razstavo, ki jo je kurirala kot vodja tedanje galerije na Vodnikovi domačiji, pravzaprav sploh prvo pregledno razstavo, posvečeno slovenski znanstveni ilustraciji.
“Prihajam iz družine znanstvenikov,” v smehu odgovarja Maša na vprašanje, od kod njeno zanimanje za znanstveno ilustracijo. “Zame je to izziv. Raziskovalni del je povsem drugačen kot pri domišljijskih besedilih. Pri paleontoloških ilustracijah lahko le redkokdaj izhajaš iz popolne rekonstrukcije živali, bolj pogosto gre samo za posamezne dele. V tem smislu vedno vsaj malo stopaš tudi na polje domišljijske ilustracije,” pravi.
Danes se ilustratorji soočajo tudi z novimi izzivi in odgovornostmi. Vedno bolj se morajo zavedati, kako je neka zgodba umeščena in za katero publiko ali starostno skupino ustvarja. “Družba je postala bolj občutljiva na detajle, na posamezne besede, zaradi česar kakšne starejše ilustracije izpadejo že skoraj neprimerne s stališča implicitnih rasnih konotacij,” pravi Maša. Že sam vstop na recimo ameriški trg je lahko težava za kakšnega slovenskega ustvarjalca, ki je ustvaril knjigo sprva za slovenski trg. “Včasih je treba spremeniti strukturo prikazane družbe, vključiti več raznolikosti, drugič je treba psa ali prašiča spremeniti v mačko,” pravi. Zabaven, a tudi zaskrbljujoč primer pa je, da je morala Maša popraviti ilustracijo, na kateri je upodobila starejši model računalnika, češ da otroci ne bodo prepoznali, za kaj gre, če ga ne bo posodobila.
Bržkone je bil največji projekt Centra ilustracije doslej razstava na knjižnem sejmu v Bologni leta 2024, ki jo je napovedala že razstava v Frankfurtu leto prej. Vizualno močna, presunljiva postavitev je naletela na odlične odzive – kako raznolika in živahna je naša ilustracija glede na našo majhnost – vendar bi bilo treba za dolgoročnejše učinke imeti agenta, ki bi se bolj načrtno ukvarjal z vzdrževanjem stikov. “Razstava v Bologni je postavila nove standarde za predstavitev države gostje. O njen se je govorilo tudi še leto kasneje,” pravi Maša.
Decembrski sejem ilustracije
Ko se na Vodnikovi domačiji vijejo vrste obiskovalcev, ki z zavidanjem opazujejo tiste, ki z lično zapakiranimi mapami pod ramo zadovoljni odhajajo domov, lahko to pomeni samo eno: odprl se je Decembrski sejem ilustracije, ki je za ilustracijo to, kar je knjižni sejem za knjige. Maša pravi, da se vsi ustvarjalci sejma veselijo, saj jim poleg pomembnega vira dohodka predstavlja tudi mesec druženja.
Sejem se je začel leta 2015, ko je Divja misel prevzela upravljanje Vodnikove domačije. Idejo je dobila dikretorica zavoda in vodja Vodnikove domačije Tina Popovič, ki je podobno iniciativo spoznala v tujini in v njej prepoznala način, kako ilustracijo vključiti v hišo literature – zato pa Vodnikova domačija tudi je hiša knjig in ilustracij. Maša je organizacijo prevzela leta 2018.
Sejem, ki skrbi za popularizacijo ilustracije kot samostojne umetniške forme, posebno pozornost posveča seveda tudi zagotavljanju kvalitete. Zaradi izjemnega zanimanja ustvarjalcev je vsako leto objavljen razpis, o končnem izboru pa odloča tričlanska strokovna komisija. Na sejmu je predstavljenih 30 ustvarjalcev, pri čemer Maša poudari, da bi jih lahko bilo v večjem prostoru in z večjo ekipo še več, vedno pa je vključenih tudi kar nekaj mlajših ustvarjalcev oz. študentov, ki s tem pridobijo prvo galerijsko izkušnjo.
Številni ljubitelji ilustracije 1. december, ko se sejem odpre na spletu, pričakajo pred računalniškimi zasloni, da bi prehiteli vrste in si nemudoma zagotovili originale. Toda, kot poudarja Maša, ustvarjalci sploh niso razmišljali o prodaji originalov, dokler ni organizacije sejma prevzel Center ilustracije. Mnogi ustvarjalci se od originalov seveda težko ločijo – najteže pri knjižnih projektih, ki brez ene ilustracije niso več popolni – kar sejem rešuje s prodajo omejenih serij. Sicer pa vprašanje, kaj je original, nima več tako enoznačnega odgovora. Tudi pri digitalni ilustraciji, razlaga Maša, je originalni odtis – eden in edini – tisti, ki je bil natisnjen vpričo ustvarjalca in je pravilno signiran. “Pomembno je”, pravi Maša, “da ponujamo tudi originale, saj s tem vzpostavljamo umetniški trg tudi na področju ilustracije.”
Sejem ilustracije ponudi za vsakogar nekaj, saj si prizadeva predstaviti ilustracijo v njeni raznolikosti. Med trendi, ki jih v zadnjih letih na sejmu opaža Maša, so grafike in kolaži, ki obstoječe podobe kombinirajo z ročno risbo, predvsem pa igriv in sproščen odmik od perfekcionizma. Na sejmu najdemo ilustracije, nastale za leposlovna ali neleposlovna dela, kot tudi neodvisne ilustracije v najrazličnejših oblikah ali ilustracije, nastale kot del animacije ali stripov. Ilustracija je razširjena celo na produkte, od poslikav na porcelanu do nogavic, od obeskov za ključe in prevlek za blazine do koledarjev. “Nikakor ne iščemo zimskih ali božičnih motivov,” pravi Maša, “saj na sejmu kupiš umetniško delo, ki bo na tvoji steni viselo vse leto.”
Na sejmu ima posebno mesto tudi slovenska klasika. Maša vedno povabi starejše avtorje, kot so Marjan Manček, Zvonko Čoh, Marjanca Jemec Božič ali Jelka Reichman, dokler sta bili živi pa je vedno povabila tudi Ančko Gošnik Godec in Marlenko Stupica – velikani slovenske ilustracije, skratka. Sejem z njihovimi deli vedno vključi legendarne predstavnike generacij, ki so vzpostavile ilustracijo kot samostojno disciplino in ustvarile mnoge izmed najbolj prepoznavnih likovnih podob ali govoric, ki so se za vedno vtisnile v naš kolektivni spomin.